Znani rek pravi, da so spremembe edina stalnica v naših življenjih. Vendar pa smo ljudje bitja navad. Neka raziskava je potrdila, da ljudje le v petih odstotkih uporabljamo svoj zavestni um, ostali čas smo na avtomatiziranem programu. Nič čudnega torej, da nam dnevi, meseci in leta tako hitro tečejo. Meni je ta podatek več kot zastrašujoč. Hkrati pa ta isti program, ki teče seveda na nezavednem nivoju, skrbi za to, da raje ostanemo točno tam, kjer smo. Pa tudi, če se točno tukaj ne počutimo najbolje. To je ta ta naša cona udobja, ki ponuja ravno toliko dobrega, da nam ni potrebno delati sprememb. Kakopak, spremembe so strašljiva reč. “Lahko bo pa še slabše”. To je odgovor mojih klientov, ko jim postavim vprašanje na tematiko premika v smeri spremembe. Očitno jim še ni tako zelo hudo, si mislim. Vsak potrebuje svoj čas za premik in tudi to dejstvo je potrebno spoštovati. Res pa je, da če čakamo predlogo, je ponavadi Vosolje tisto, ki ta korak naredi namesto nas. In ponavadi s smerjo in intenzivnostjo premika nismo najbolj navdušeni.

Glavni razlog, da ljudje tako dolgo vztrajamo v coni udobja, se skriva za občutkom varnosti. Zapustiti območje, ki nam je do potankosti znano, nam prinaša občutek domačnosti. Vse kar se nahaja izven našega vasi, mesta, kaj šele države, je nekoliko strašljivo. Pa ne mislim le v prispodobi. Marsikdo nikoli ne zapusti svojega domačega kraja. Si kdaj razmišljala, zakaj smo tako zelo navezani na svoje kraje, običaje in ostale navade, ki so postale del nas? Poznamo tudi tisti rek o navadi in železni srajci. Pa je s tem karkoli narobe? Ni nujno. Ljudje potrebujemo navade. Vendar zagotovo ne vseh. Si se kdaj poglobila v svoje življenje in poskušala ozavestiti kaj pa je tisto, kar si že dolgo nazaj prerasla? Kdo ali kaj je tisti, ki te omejuje? In v katerih okoljih nisi več ti, taka kot si v tem trenutku, ne deset let nazaj?

V zadnjih parih letih opazujem, kako hitro poteka naša osebna ali duhovna rast. Ljudje resnično delamo na sebi. Ko s pridom ozaveščaš svoje vzorce, ki si jih prerasla in jih hkrati tudi reprogramiraš, lahko dejansko postaneš povsem neka druga oseba. Veliko takih primerov poznam, še posebej žensk po štiridesetem letu. Morda je to le zavidezna prelomnica ali pa res nekaj stoji za tem. Dejstvo je, da tudi če ničesar ne naredimo na sebi, se naša osebnost spreminja. Zato je pomembno, da smo toliko v sozvočju s seboj, da prepoznamo kdaj in kje je še vredno vztrajati in kdaj je tisti zadnji čas za odhod. Pa naj bo to odhod iz okolja, ki nas ne podpira več ali odnosa, ki ga ne čutimo več. Ne glede na to, kako strašljiva je misel o odhodu, je korak potrebno narediti. Po mojih izkušnjah sodeč si je najtežje iskreno priznati, da se nahajaš nekje, kjer veš, da nisi več srečna. Kot sem že omenila, ljudje dolgo časa ostajamo v slabih službenih okoljih, nesrečnem partnerskem ali prijateljskem odnosu le iz navade. Za odhod pa je potrebna peščica poguma in seveda prvi storjeni korak. Vse ostalo gre največkrat naprej samo po sebi. Precej bolj lahkotno, kot si sprva lahko predstavljamo. Vedno sem zaupala v preprosto dejstvo, da je Vesolje na naši strani. Ko imamo enkrat pogum stopati po poti svojih sanj, je vedno tukaj za nas, da nam kaže pot. To tezo sem že velikokrat preizkusila in ti lahko z zagotovostjo potrdim, da še kako drži.

Naj še enkrat spomnim na naravo, ki je naša navečja učiteljica. V tem trenutku vse brsti in cveti. V jeseni bo pogled nanjo povsem drugačen. Čas je, da tudi ti opustiš vse tisto staro, ki te ne podpira več. Pa saj ne potrebuješ odditi s slabo voljo, jezo ali razočaranjem. Sprejmi, odpusti in objemi. To so moje tri najljubše besede, ko gre za naš premik v smeri sanj. Ne gredo vsi ljudje z nami naprej, v naslednje življenjsko obdobje. In tudi to je uredu. Najbolj pomembo je, da poznaš samo sebe in si iskrena, najprej do sebe in potem do ljudi okoli sebe. Vedno izbiraj sebe. Pa ni mišljeno egoistično. No, to je zdrav egoizem. Premakni se, saj nisi drevo. Razpri svoja krila in si dovoli leteti v naslednji kraj, mesto ali državo. Vedno pa izbraj po navdihu srca in nareku svoje duše. Naj pogum velja!