Juhu, dodaj v svoj koledarček datum 29.9.2025.

V tistem tednu se namreč začne nova sezona vadb v studiu Bodi ti.

Na voljo bosta tudi dve BREZPLAČNI PREDSTAVITVENI URI za vse nove člane/ice:

PLEEŠEM ZASE!: Sreda, 24.9. ob 18h

NIRVANA FITNESS: Četrtek, 25.9. ob 19.45

Prijave sprejemam do zapolnitve mest!

Prijave: info@majatratnik.com

Znani rek pravi, da so spremembe edina stalnica v naših življenjih. Vendar pa smo ljudje bitja navad. Neka raziskava je potrdila, da ljudje le v petih odstotkih uporabljamo svoj zavestni um, ostali čas smo na avtomatiziranem programu. Nič čudnega torej, da nam dnevi, meseci in leta tako hitro tečejo. Meni je ta podatek več kot zastrašujoč. Hkrati pa ta isti program, ki teče seveda na nezavednem nivoju, skrbi za to, da raje ostanemo točno tam, kjer smo. Pa tudi, če se točno tukaj ne počutimo najbolje. To je ta ta naša cona udobja, ki ponuja ravno toliko dobrega, da nam ni potrebno delati sprememb. Kakopak, spremembe so strašljiva reč. “Lahko bo pa še slabše”. To je odgovor mojih klientov, ko jim postavim vprašanje na tematiko premika v smeri spremembe. Očitno jim še ni tako zelo hudo, si mislim. Vsak potrebuje svoj čas za premik in tudi to dejstvo je potrebno spoštovati. Res pa je, da če čakamo predlogo, je ponavadi Vosolje tisto, ki ta korak naredi namesto nas. In ponavadi s smerjo in intenzivnostjo premika nismo najbolj navdušeni.

Glavni razlog, da ljudje tako dolgo vztrajamo v coni udobja, se skriva za občutkom varnosti. Zapustiti območje, ki nam je do potankosti znano, nam prinaša občutek domačnosti. Vse kar se nahaja izven našega vasi, mesta, kaj šele države, je nekoliko strašljivo. Pa ne mislim le v prispodobi. Marsikdo nikoli ne zapusti svojega domačega kraja. Si kdaj razmišljala, zakaj smo tako zelo navezani na svoje kraje, običaje in ostale navade, ki so postale del nas? Poznamo tudi tisti rek o navadi in železni srajci. Pa je s tem karkoli narobe? Ni nujno. Ljudje potrebujemo navade. Vendar zagotovo ne vseh. Si se kdaj poglobila v svoje življenje in poskušala ozavestiti kaj pa je tisto, kar si že dolgo nazaj prerasla? Kdo ali kaj je tisti, ki te omejuje? In v katerih okoljih nisi več ti, taka kot si v tem trenutku, ne deset let nazaj?

V zadnjih parih letih opazujem, kako hitro poteka naša osebna ali duhovna rast. Ljudje resnično delamo na sebi. Ko s pridom ozaveščaš svoje vzorce, ki si jih prerasla in jih hkrati tudi reprogramiraš, lahko dejansko postaneš povsem neka druga oseba. Veliko takih primerov poznam, še posebej žensk po štiridesetem letu. Morda je to le zavidezna prelomnica ali pa res nekaj stoji za tem. Dejstvo je, da tudi če ničesar ne naredimo na sebi, se naša osebnost spreminja. Zato je pomembno, da smo toliko v sozvočju s seboj, da prepoznamo kdaj in kje je še vredno vztrajati in kdaj je tisti zadnji čas za odhod. Pa naj bo to odhod iz okolja, ki nas ne podpira več ali odnosa, ki ga ne čutimo več. Ne glede na to, kako strašljiva je misel o odhodu, je korak potrebno narediti. Po mojih izkušnjah sodeč si je najtežje iskreno priznati, da se nahajaš nekje, kjer veš, da nisi več srečna. Kot sem že omenila, ljudje dolgo časa ostajamo v slabih službenih okoljih, nesrečnem partnerskem ali prijateljskem odnosu le iz navade. Za odhod pa je potrebna peščica poguma in seveda prvi storjeni korak. Vse ostalo gre največkrat naprej samo po sebi. Precej bolj lahkotno, kot si sprva lahko predstavljamo. Vedno sem zaupala v preprosto dejstvo, da je Vesolje na naši strani. Ko imamo enkrat pogum stopati po poti svojih sanj, je vedno tukaj za nas, da nam kaže pot. To tezo sem že velikokrat preizkusila in ti lahko z zagotovostjo potrdim, da še kako drži.

Naj še enkrat spomnim na naravo, ki je naša navečja učiteljica. V tem trenutku vse brsti in cveti. V jeseni bo pogled nanjo povsem drugačen. Čas je, da tudi ti opustiš vse tisto staro, ki te ne podpira več. Pa saj ne potrebuješ odditi s slabo voljo, jezo ali razočaranjem. Sprejmi, odpusti in objemi. To so moje tri najljubše besede, ko gre za naš premik v smeri sanj. Ne gredo vsi ljudje z nami naprej, v naslednje življenjsko obdobje. In tudi to je uredu. Najbolj pomembo je, da poznaš samo sebe in si iskrena, najprej do sebe in potem do ljudi okoli sebe. Vedno izbiraj sebe. Pa ni mišljeno egoistično. No, to je zdrav egoizem. Premakni se, saj nisi drevo. Razpri svoja krila in si dovoli leteti v naslednji kraj, mesto ali državo. Vedno pa izbraj po navdihu srca in nareku svoje duše. Naj pogum velja!

Vsakemu izmed nas se je v nekem določenem obdobju življenja zgodilo, da smo se počutili izgubljene. To je tisti občutek, ko se zjutraj zbudiš in resnično ne najdeš niti enega vzpodbudnega razloga, s katerim bi lahko nasmejano začel nov dan. Beda, pač. Morda so za to odgovorni eni in isti urniki. Saj veš, rutina, ki poskrbi, da so dnevi med seboj skoraj da identični. Mogoče si prišla do spoznanja, da te mori službeno okolje, nisi več srečna v svojem partnerskem odnosu ali pa ne veš več točno, kaj te v življenju sploh veseli.  Včasih se zgodi, da nimam časa brskati po sebi in tako tudi če nas kdo vpraša, zakaj se počutimo tako brezvoljne, res ne najdemo pravega odgovora. “Tako pač je te dni”, mi je nedolgo nazaj na terapevskem srečanju rekla klientka. “Ne poznam srečnih ljudi, vsi imajo neke izzive v življenju in ker je veš čas napeto, ne vidijo globljega smisla življenja. Ko sem bila v svojih dvajsetih, sem točno vedela kaj bi rada. Danes sem izgubljena”, je še dodala. Veliko sem razmišljala o njenih besedah. Ker jo razumem, nekoč sem bila v zelo podobnem stanju. Smo res zato tukaj, da se počutimo tako izgubljene?

Najino srečanje se je (seveda ne po naključju) zgodilo tik pred mojim odhodom v Avstrijo, kjer sem si privoščila enega izmed svojih šamanskih popotovanj. Glavno vodilo  takih popotovanj je, da skoraj vedno dobim uvide oziroma odgovore na vprašanja, ki so zame v tistem obdobju ključnega pomena. Deluje nekako po principu, če si nečesa želiš, to (slej ali prej) tudi dobiš. Tekom tistega vikenda se mi je odprla in razkrila čudovita vizija o smislu življenja. Skladba, ki jo je na kitaro igral naš šamanski vodja Tao, se je v tistem večeru zaključila, on pa je nadaljeval z zares poučnim govorom, ki me je zadel naravnost v srce. “Čudni časi so,” je začel s svojo pripovedjo. Sledil je daljši monolog s srečnim sporočilom. Gospod srednjih let, ki že od malega potuje po svetu in črpa znanje od domorodcev iz vsega sveta, je delil svojo vizijo, kako smo ljudje nesrečni, ker ne živimo svojih poslanstev. Človek res ne more biti srečen in notranje izpolnjen, če pa sploh ne ve, kam gre in česa si želi njegova duša. Naša življenja so tesno vpeta v materialni svet, ne slišimo in čutimo več sebe, ker nismo povezani s seboj in s to svojo dušo. Ves čas iščemo nekaj zunaj sebe, vsi odgovori in bistvo vsega, pa je v nas samih. “Imam recept za vse nas, izgubljene duše,” je z nasmehom zaključeval svojo pripoved. “Če se počutiš izgubljenega, manj vrednega, brez nekega smisla v svojem življenju, pojdi in poglej okoli sebe, kdo potrebuje pomoč. Nekdo te potrebuje. Daj namero in v zelo kratkem času bo nekdo prišel ali boš srečal nekoga, ki bo z veseljem sprejel tvojo pomoč. Ne pričakuj ničesar v zameno, samo pomagaj. To, da nekomu polepšaš dan, dela čudeže. Nasmeh in zahvala neznanca za tvoj doprinos k njegovemu ureničenemu cilju je gesta, ki bo pogrela vajini srci, tebi pa dala nov smisel in pogled na življenje. Ponavadi ti tisti človek ne križa te tvoje poti po slučaju. Ko deliš svojo dobroto med ljudi, se dogajajo čudeži. Zaupaj, da to velja za vse vas.” je zaključil svojo zgodbo in nadaljeval z igranjem na svojo kitaro.

Pa je res tako preprosto? Poskusi. Kako boš drugače vedela? Mi vsi smo povezani, smo eno z naravo. Vsi smo narava. Kako lepo je čutiti, ko se povežemo med seboj, ko vsi “dihamo isti zrak” in se trudimo za osvojitev istega cilja. Meni vedno dan polepšajo nasmehi tistih ljudi, ki jim ustavim na prehodu za pešče. Vedno jim tudi pomaham. Z velikim (včasih tudi malo prijetno začudenim) nasmehom pomahajo nazaj in takrat se vedno zavem, kako malo je v resnici potrebno, da nekomu narediš dan lepši. Pa tudi če ne gre za ostale, gre zame. Lepe geste, pomoč neznancem in prijazne besede, ki mimogrede vedno lepo mesto najdejo, predsvem skrbijo za moje dobro počutje in visoko vibracijo, s katero grem lažje čez svoj dan. Prijaznost je nalezljiva. Zakaj je torej ne bi delili in zopet najdli svojega smisla? Sedaj te pa vabim, da najprej ti uporabiš omenjeni recept, potem pa ga deliš tudi med čim več takih, ki iščejo sebe in  svoje mesto pod soncem. Ker nič ne stane, lahko pa spremeni svet.

Želim ti lep Valentinov dan. In ne samo današnji, naj bo vsak dan z ljubeznijo obdan. 🙂